Zmagovalna zgodba 2009/2010

DRUŽINSKE ZADEVE

Nekoliko neprijetno je, če si en sam pofukan dvojni standard. Še bolj neprijetno je, če poznaš preveč takšnih ljudi.

Tuc. Še preden sem vstal, sem ugotovil, da mi srce zopet bije mnogo prehitro. Tuc tuc. To ne more biti dobro. Tuc tuc tuc. Zgrabila me je huda panika, kar pa je situacijo še precej poslabšalo. Tuc tuc tuc tuc. Nisem več mogel zaspati nazaj, še manj pa vstati. Tuc tuc tuc tuc tuc. Ležal sem in čakal, da se moja esenca spremeni v en sam nadčloveški utrip. Tuctuctuctuctuctuc. Morda bi mi končno le lahko uspelo, če ne bi ravno v tistem trenutku zazvonil telefon. Kako hudičevo klišejsko. Včasih se počutim, kot bi bil samo lik v zgodbi. Prosto po Gazvodi. No ja, niti ni tako slab občutek, če povem po resnici.

Poigravajoč se z mislijo, da me sploh ni - jutro klišejev se očitno še kar ni in ni nameravalo končati - dvignem slušalko: "Ja?" Kako sovražim takšno oglašanje. Že pri fotru sem ga, ki me je tega pravzaprav sploh naučil - no, učil sem se kar sam, on je bil samo hudičevo dober zgled. Vendar s tem zmeraj pridobim nekaj časa. Šokiram glas na drugi strani. Zgolj glas, ne človeka. Moji klicatelji so vedno psihično stabilne osebnosti, ki jih ne more nič zares vreči iz tira. Nekaj dragocenih sekund jim pa le ukradem. Da se lažje zberem. Jaz nisem bil nikoli zares psihično stabilen - kaj šele utirjen. Tokrat pa je prišel odgovor nenavadno hitro: "Ja!" To je pomenilo, da je lahko na drugi strani samo ena oseba. Čas je bil ukraden meni - sovražil sem, ko se je to zgodilo. Še iz srednje šole se spominjam občutka, ko si ohromljen s svojim lastnim udarcem. Vedno, ko sem pri odbojki poskušal spraviti žogo na drugo stran igrišča, se je ta odbila od mreže in po možnosti zadela mojega lastnega soigralca. Kot pofukan bumerang. Potem so mi sicer dovolili servirati s polovice igrišča - oče pa ni bil tako prizanesljiv do mene. Mogoče zato, ker je nekje globoko v sebi še vedno verjel, da nisem popolnoma nesposoben. Vendar tega ni nikoli zares pokazal. Le silil me je stati za črto, ko sem serviral. Zmerno do pretežno sem ga sovražil zaradi tega.

Dobre pol ure in četrt kvalitetnega zajtrka kasneje sem se že peljal domov. Čudno, da tisto hišo še vedno imenujem dom. V najstniških letih sem vedno govoril, da se ne bom več vrnil, ko enkrat odidem. Kot študent sem potem ta "nikoli" malce priredil pralnim potrebam in ga spremenil v enkrat na mesec. Več pa res ne. Sedaj sem tam enkrat na teden. Najmanj. Po sili razmer, bi temu rekel človek. Človek, ki ima kar precej problemov s poimenovanjem boba. Jaz mu ponavadi rečem kar fižol.

Samo ena stvar mi je bolj zoprna pri ljudeh kot ustvarjanje plehkega smalltalka. In sicer to, da se ga nikoli ne poslužujejo. Na nek način sem imel torej srečo, da je moja mama spadala v prvo kategorijo. Nesreča je bila zgolj v tem, da je bil to pravzaprav edini način pogovarjanja, ki ga je kadarkoli prakticirala. Vreme. Hrana. Zdravje. Trači. Občudoval sem njeno sposobnost, kako je lahko vse to združila v neverjetno malo besed; "Si zdrav!" "Kaj ješ?" "Kaj bodo pa drugi rekli!" "Kupi si že enkrat tisto prekleto marelo, že tri dni ti govorim, da bo dež!". Potem je to seveda še precej razširila in če je bilo le mogoče krog še enkrat ponovila. Morda celo dvakrat, če mi ni že prej dopizdilo. Bila je vremenska napoved in črna kronika v eni osebi. Ni bila človek, ki bi jo lahko doletelo kaj takšnega kot razcepljena osebnost. Preprosto ni imela temnih skrivnosti v globinah svojega obstoja. Morda zato, ker globine pravzaprav sploh ni bilo, kruto kot se sliši, pa vendar je to verjetno edini kolikor toliko udoben način eksistiranja. Najlažje bi jo bilo primerjati z nekoliko globljo lužo, če si že bil pri volji za metaforo ali dve. Pri njej si moral samo paziti, da ne skačeš na glavo ali kaj podobno drznega. In si se pač prilagodil - mirno plaval, če se je le dalo z rokavčki. Da je ne bi preveč skrbelo zate. Njena najljubša prostočasna dejavnost. Bila je to, kar se je videlo navzven. Normalna. Na to svojo lastnost je bila vedno precej ponosna. Njena največja želja in hkrati strah je bila, da bi se o njej govorilo. Človek, ki ni nikoli povsem zadovoljen in nikoli zares nesrečen.

Vendar sem jo imel rad. Pravzaprav jo imam najbrž še vedno, čeprav se je njena podoba v mojih očeh kar precej spreminjala skozi leta. Najprej je bila svetnica. To je pri otrocih najbrž običajen pojav, čeprav jo imam na sumu, da se je ona kar precej trudila okoli ustvarjanja in vzdrževanja te podobe. Obraz mučenice se je takrat dobro podal k njenemu modremu senčilu za oči in moja mama je pač ena izmed tistih žensk, ki da kar precej na svoj zunanji izgled. Niti ne vem, kdaj točno se je ta podoba o njej razblinila. Prepričan pa sem, da se je to zgodila prav v določenem trenutku. Da ni šlo za dolgotrajno odkrivanje resnice, za večletno odstiranje tančice z oči. Preprosto zgodilo se je. Akabum. Verjetno ob prvem telefonskem klicu.

V avtu nikoli ne poslušam glasbe. Imam nekaj, čemur se strokovno reče "problem z zbranostjo". Lažem. Strokovnih izrazov si nikoli ne zapomnim. Nisem dovolj zbran za kaj takega.

Ko peljem proti domu, je radio v avtu vedno prižgan. Ponavadi kar na maksimalno glasnost. Zbranost tako ali tako ne bi bila mogoča. Tako vsaj nekako preglasim zvok svojih misli. Vsaj navidezno. Ne mislim, torej me ni. Prosto po Mazziniju.

Včasih me pokliče mama, včasih oče. Nimata kakšnega posebnega zaporedja. Povsem naključno. Kot bi vsakič znova metala kocko. Poraženec sem tako ali tako vedno jaz.

Ponavadi kličeta zaradi banalnosti. Človeku postane dolgčas, če mora dan za dnem gledati isti obraz. Poslušati isti glas. Še posebno, če mu drugi človek ni pretirano pri srcu. Straša sta se poročila nekako po nesreči. In ostala poročena, ker se to spodobi. Včasih sta se veliko prepirala. Ko smo bili še mlajši. Potem sta sklenila nekakšen tihi sporazum, da se pustita pri miru. Da ne povesta, če ju kaj moti, da ne povesta, če je kaj v redu. Ker se to nekako bolj spodobi. Potem sta bila večino časa pač tiho in sta pretežno komunicirala samo z nami.

Brat in sestra skorajda ne prihajata več. Pravzaprav nikoli nista. Samo pokličeta od časa do časa in vedno rečeta "Halo". Mama pravi, da sta normalna. Verjetno jima zato ne posveča pretirane pozornosti. Nekako je pri njiju zaključila tisto, kar si je zadala. Skorajda predobro. Jaz pa sem njen večno nedokončan projekt. Ker ne znam opravljati normalnih telefonskih pogovorov, me pač pokličeta onadva. In potem moram priti. Pravzaprav je vedno tako, da imam možnost izbire. Vsaj navzven.

Enkrat je žarnica. Drugič želita, da jima prinesem špecarijo iz veleblagovnice. Potem mora kdo od njiju k zdravniku. Včasih me želita samo videti. Kako je z mano. Ta izgovor pretežno uporablja mama.

Nisem nor. Vem, da je oče mrtev. Prav tako se zavedam, da je mama v psihiatrični bolnišnici. Še naslov poznam na pamet, čeprav je nikoli ne obiščem. Če bi bil nor, ga gotovo ne bi. Ob tistem prvem klicu je bila na drugi strani ona. Moja mama. S povsem hladnim glasom mi je povedala, da je ubila očeta. Zabodla. Da je bilo v samoobrambi. In da naj pridem. Jaz bom že vedel, kaj storiti. Jaz vem, kako je trpela. Vsa ta leta, ko je bila tiho.

Mislim, da me je vseskozi pripravljala na točno ta dogodek. Ne ravno namerno. Pri njej je šlo za nekakšno podzavestno preračunljivost. Skorajda refleksno. Nikoli ni imela rada nikogar povsem brez koristi. Kljub temu sem se odpeljal domov. Kljub temu sem jaz poklical policijo in jim pojasnil, kaj se je zgodilo. Pravzaprav sem zgolj obnovil mamino zgodbo. Ona ni mogla. Bila je preprosto preveč živčna. Dal sem ji očetove tablete, da se je nekoliko umirila. Vedno je trdila, da je pravzaprav ona tista, ki jih potrebuje. Končno je prišla na svoj račun.

Tistikrat sem v avtu prvič poslušal glasbo.

Res nisem nor. Kljub temu slišim klice - oče in mama sta na drugi strani. Prosita me, naj pridem domov. Kljub temu, da sem resnično popolnoma zdrav, ju ubogam. Nimam srca za kaj

drugega, samo to je. Preprosto sem bil preveč dobro vzgojen. Vstopim v našo hišo, ki v resnici ni več naša. Prodali smo jo. Takoj. Sedaj živi notri družina s tremi majhnimi otroki. Izgledali so srečni, ko sem jih prvič videl.

Tudi mi smo srečni. Oče, mama in jaz. Sestra in brat ne prihajata več. Verjetno sem bil zato vedno njun najljubši. Skupaj pojemo nedeljsko kosilo. Mama naredi pražen krompir in je srečna, ker ga končno pojem. Sicer nekoliko težko goltam, vendar sem srečen tudi jaz. Še celo oče se skorajda smehlja. Zaradi ljubega miru.

Ko jemo, vlada malodane smrtna tišina.