Work and travel USA
Kako sem živel, delal in potoval po ZDA,
a kljub temu (skoraj) ohranil vitko linijo
Bilo je pozno ponoči sredi mrzlega decembra. Naveličan in utrujen
sem premišljeval o smislu življenja. Hotel sem daleč proč, a nisem
vedel ne kam, ne kako. Med brskanjem po netu sem se spomnil na STA
ter na njihovo ponudbo dela v tujini. Možnost potovati na drug kontinent,
si z delom plačati stroške, spoznati na desetine novih ljudi, kultur
in razmišljanj ter se ob tem še zabavati, se je slišalo sanjsko. Odločitev
je padla v trenutku. "Mami, jaz grem v Ameriko!"
Začetni stroški so bili hud zalogaj, a mi je nekako uspelo napraskati
190.000 SIT za program, preko katerega so mi pomagali urediti potrebno
glede delovne vize, dali vse napotke in mi našli delo v ZDA. A potrebno
je bilo plačati še letalsko karto, stroške izdelave vize, potovanje
do delodajalca, prvi mesec najemnine, ... Sprva sem se jezil, da gre
gotovo za nateg, a sem kasneje ugotovil, da so študenti drugih držav
za program po istem principu plačevali celo še več. Nekje sredi marca
sem iz ZDA prejel pismo: "Dear Tin, we would like to have you
in our team...". Ponudba je bila videti zanimiva; lep, prestižen
hotel v turističnem mestecu Lake George, 5 ur severno od New Yorka,
ne-predragi stroški bivanja, možnost dobrega zaslužka. Na ponudbe
drugih po tistem nisem več čakal, temveč sem jim sporočil, da prihajam.
 24-urna
pot tja je šla kot po maslu, saj so bile uslišane vse moje prošnje
(tudi ta po "luštni" sopotnici na letu v NY), strah, kako
se bom sam z vso prtljago znašel v velikem mestu, pa se je izkazal
kot odvečen. Direktorica osebja v hotelu je bila navdušena nad mojim
predstavitvenim poročilom STA, tako da mi je ponudila praktično najboljšo
službo, ki se jo da dobiti - delo receptorja v sestrskem hotelu, ki
sicer ni bil tako "fancy", je bilo pa delo tam veliko bolj
sproščeno in zabavno. Urna postavka plačila je znašala 9 dolarjev,
imel pa sem tudi možnost dela nadur, ki so plačane dvojno. V hotelu
so mi pomagali najti nastanitev, tako da sem se vselil v majhno leseno
kolibo, v kateri sem prvi mesec užival povsem sam. A vse lepo se enkrat
konča in v hišo so se naenkrat vselili štirje Rusi, bivanje z njimi
pa je imelo svoje vzpone in padce.
 V
svojem delu sem resnično užival, saj sem imel odlične sodelavce, veliko
sem se naučil, imel pa sem tudi možnost piljenja tujih jezikov, saj
smo imeli med gosti hotela popotnike z vsega sveta. Ko so mi namenili
nekaj več prostih dni, sem jih takoj izkoristil za skok v kanadsko
mesto Montreal, ki me je resnično prevzelo in se bom zagotovo še vračal
tja. V večernih urah sem si čas krajšal z druženjem z ostalimi študenti,
med katerimi ni manjkalo simpatičnih deklet. Vseeno pa sem pogrešal
nekoliko več sproščene zabave, saj so po večini vsi delali po cele
dneve, tako da so bili ob večerih že na pol mrtvi in brez prave energije
za karkoli. Glede na to, da ne jem mesa, je bilo hranjenje v ZDA prava
mora, a sem se uspel nekako preživljati s pomočjo sadja, sendvičev,
pic, koruze in testenin.
Po zaključenem delu sem se odpravil še na 14-dnevno potovanje po vzhodni
obali, tako da sem dodobra spoznal mesti New York in Boston, žal pa
so me za kaj več že priganjale obveznosti na fakulteti. Za mano je
zanimiva in neponovljiva izkušnja, spoznal sem nekaj fantastičnih
ljudi in navezal stike po vsem svetu. Lahko rečem da bi se še vračal,
a bi se tokrat odločil za delo bolj v smeri razvoja svoje poklicne
kariere.
Avtor: Tin Vodopivec
foto: arhiv Tin Vodopivec |
